Ta sedež je moj!

Ta sedež je moj!

Na mednarodnem novinarskem srečanju smo se na izlete prevažali z avtobusi. Majhna kolegica je na vsak način želela sedeti v prvi vrsti avtobusa. Ko je videla pripeljati avtobuse je postala kar nervozna, da bi dobila goreče želen sedež je dregnila moža, oba sta pohitela in uspelo ji je prvi vstopiti v avtobus. Nasmešek se ji je izrisal na obrazu, ko smo vstopali ostali. A, takšnih, ki so si goreče želeli prvih sedežev smo imeli v avtobusu še nekaj. Španski par je ljubosumno pogledoval proti kolegici in naslednje jutro pohitel na avtobus, sedel na prva sedeža ter rezerviral še vrsti za seboj. Tako smo imeli mednarodni škandal! Slovenske in španske besede so kar »sekale« po avtobusu in zamere so bile globoke. Podobno je bilo, ko se je nekaj potnikov, po večdnevni avtobusni vožnji po razmajanih Romunskih cestah odločilo, da ne bodo več sedeli na sedežih nad kolesi zadaj, temveč so se presedli naprej. O, ko bi videli do kakšnih sporov je to privedlo! Le koga bi zanimala zgodovina, ki jo je pripovedoval vodič. Šlo je za »domovino« – za sedeže! Pa svojega sedeža nihče ni rezerviral vnaprej ali za rezervacijo sedeža celo plačal. Le prvi dan je bilo treba prihiteti na avtobus, na sedež vreči jopico in potem je bil za ves teden tvoj.

Ko smo se s turistično agencijo odpravili na potovanje in prvi dan precej rezervirano sedeli drug zraven drugega, že naslednje jutro pa je pogovor stekel kot po maslu, ko sta dve gospe drznili zasesti prva sedeža in vse po vrsti pomaknili za vrsto nazaj. Bilo je kot bi se popolnoma nepoznani ljudje v delčku sekunde spogledali in povezali proti kršiteljicama, ki nista upoštevali vsem dobro znanega nepisanega pravila. Sedi kamor si sedel ko si vstopil prvič, pa nič hudega, če ti je zadaj slabo. Kolega, ki vodi turistično agencijo in organizira veliko avtobusnih izletov, predvsem za starejšo publiko sem vprašala kako je s sedeži pri njih. »Ko rezervirajo izlet dobijo tudi svojo številko sedeža, gre po principu prej prideš, prej melješ«. Drugače bi se mi še stepli na avtobusu«, doda z nasmeškom.  

Med pomembnejša vprašanja vsakega začetka in konca potovanja nedvomno sodi sedež. Na avtobusu, letalu, vlaku, ladji, ali kateremkoli prevoznem sredstvu. Najprej si je tega treba zagotoviti, saj letalske družbe uporabljajo različne modele in možnosti rezervacije sedežev. Vedno več jih je ugotovilo, da jih rezervacijo izbranega sedeža lahko zaračunava in to ne samo za tiste najbolj izpostavljene kot so sedeži v prvi vrsti za poslovnim razredom denimo, ali ob zasilnih izhodih, kjer je običajno več prostora. Glede na vsem dostopno možnost spletnih rezervacij in prijavo na lete, ob fizičnem prihodu na okencu letalske družbe pred poletom skorajda ni mogoče več dobiti dveh ali treh sedežev skupaj za družino, če jih niste rezervirali že prej. Za nekatere medcelinske, ali priključne lete tudi ni mogoče pred odhodom opraviti dokončne rezervacije sedežev za povratni let, zato je dobro to storiti še preden se odpravite na letališče za let domov. Saj ne, da vam na okencu letalske družbe ne bi želele ponuditi ustreznih sedežev, ob širokem dostopu spletnih možnosti in naklonjenosti potnikov do lastne izbire sedežev, želenih velikokrat ni več na voljo. Enako velja za obvezno prijavo na let na avtomatih na letališčih.

In kakšne možnosti imamo, če so vse poti do želenega sedeža izčrpane, in smo storili vse kar so od nas zahtevale letalske družbe? Po vkrcanju na letalo se je sicer ob zaključenem »boardingu« mogoče sesti tudi na nezasedene sedeže, a teh je vedno manj. Zaprosimo lahko druge potnike, če se tako premestijo, da lahko vsaj mati z otrokom sedi skupaj, a je žal tudi medčloveškega razumevanja vedno manj. Torej je najbolje, da si v vsakem primeru zagotovite rezerviran sedež pri letalski družbi še pred poletom, in če zaradi njihove napake, še vedno ne morete sedeti skupaj, ali tam, kjer ste želeli in to tudi rezervirali, ukrepajte pri kabinskem osebju in zahtevajte sedeže, ki vam pripadajo, ali premestitev v višji razred. Še posebno, če ste za rezervacijo sedeža plačali. Seveda vedno obstaja droben tisk, kjer morda piše, da si letalska družba pridržuje pravico določanja sedežev zaradi varnosti in …

Z letalskimi sedeži so povezane številni pripetljaji, predvsem med vkrcanjem, denimo ko dvesto potnikov čaka v vrsti, da si gospa ali gospod pred njimi nonšalantno sname klobuk, zloži suknjič, jopico ali pulover, namešča in premešča ročno prtljago in se po domače »deva«. Ali pa ko potnik sede na napačen sedež, pa vztraja da sedi na »pravem« … Verjetno ste že velikokrat doživeli, da se potnik pred vami zlekne nazaj dokler gre, pa še kakšen milimeter več, brez da bi vam to vsaj namignil … Še huje je to med prehranjevanjem, ko vam lahko na kolenih pristane pladenj z obrokom vred. Nekateri ošabni starši dajejo »dober« vzgled svojim otrokom, ko namenoma preslišijo, da je zaradi njihove varnosti in varnosti ostalih potnikov, seveda tudi vaše, pred pristankom treba vzravnati naslonjala in zložiti mizice … In ko se sosed ali soseda »razkomoti« čez vaša naslonjala in vas s komolci drega v rebra … Ali pa, ko vam potnik ali potnica za vami »nudi« brezplačno in nenaročeno masažo hrbta s koleni ...

Piše: Silverka Lesjak Klapš

Rajski Maldivi

Rajski Maldivi

Pred kratkim sem znova prebrala opozorilo, ki ga izdajajo zunanja ministrstva svojim državljanom: »Izogibajte se protestom v glavnem mestu Male«. Maldivi so en mojih najljubših potovalnih ciljev in otočke v Indijskem oceanu sem obiskala že nekajkrat. Prvič, ko sem odpotovala na Maldive, tja sploh nisem želela. Hotela sem na Kubo. »Glasba, zabava in ples! To je to! A imela sem premalo časa in ponudbe za tedenske počitnice na Kubi nisem našla, oziroma bi bila v lastni organizaciji poletov predraga. Pa je po e-pošti »priletela last minute ponudba« za tedenske počitnice na Maldivih. Partner je bil takoj za, mene pa sprva pogled na majhne peščene otočke ni kaj prida navdušil. »Pa kaj bova ves ljubi teden počela na tem majhnem otočku«, sem se spraševala. Obhodiš ga v pol ure in kaj potem. Že tako sem bolj nemirne narave in mi poležavanje na plaži nič kaj ne sede. A, cena je bila ugodna, let z Dunaja, termini pravi, pa sva šla.

Na katerem otočku bova pristala nisva vedela. To so nama povedali šele na letališču Hulhule. A, ni šlo vse tako gladko. Vmesni pristanek bi morali opraviti v Dubaju, a je bila megla tako gosta, da si je pilot med pristajanjem premislil in se znova podal v višino. Pristali smo v Muškatu. Tam pa čakanje. Sedeli smo v letalu debele štiri ure, vmes so dotočili gorivo in pilota sta plačala kar s kreditno kartico. Stevardese so nas razvajale s priboljški, ja to so bili še stari zlati časi letalskih družb, a štiri ure sedenja v letalu se je pošteno vleklo. Ko smo končno dobili dovoljenje za vzlet in nato pristali na Maldivih pa sva izvedela, da bo najin počitniški otok Kuredu. A, do tja je bilo še slabih pet ur plovbe z ladjo. Ker je bilo že pozno popoldne sva zadnjo ladjo zamudila, zato so naju za prvo noč odpeljali v Male. Eno najmanjših glavnih mest na svetu se stiska na okoli 1,7 kvadratnega kilometra velikem otoku, tukaj pa po ocenah živi kar 120.000 prebivalcev, kar je največja gostota prebivalstva v Aziji. Poleg ljudi pa so tukaj še motorna kolesa in avtomobili. Zakaj jih potrebujejo mi zares ni jasno.

Večer sva izkoristila za sprehod po mestu. Kar pred hotelom naju je pričakal samooklicani vodič in trmasto vztrajal da nama razkaže mesto. Ni nama preostalo drugega kot, da sva privolila. Sprehodili smo se med uličicami do zelenjavne in ribje tržnice. Ob pomolu so bile privezane ribiške ladje na katerih so ribiči kar živeli. Na ribji tržnici pa sem videla toliko ogromnih rib, kot še nikoli doslej. Spomnim se neprijetnih vonjav, a sem jih vzela v zakup. Bolje je bilo na zelenjavni tržnici, kjer so med drugim prodajali tudi iz časopisnega papirja zvite cigarete, pa tudi želvina jajca žal niso manjkala.

Maldivi so muslimanska dežela in domačini verni ljudje. Jaz pa sem se sprehajala v majici brez rokavov, pa ni trajalo dolgo, ko je mimoidoča domačinka nekaj jezno momljala in pljunila za menoj. Kar pretreslo me je. Tako pač je, če se na domačinskem otoku ne oblečeš primerno. Takrat so bili turistični otoki še povsem ločeni od domačinskih in turisti so jih z izjemo glavnega mesta in otoka Gan, lahko obiskali le v organiziranih skupinah. To so pred nekaj leti odpravili. A, še konec lanskega leta so vodili ostre razprave o tem, da bi SPA centre na turističnih otokih prepovedali, češ da gre za nespodobno vedenje, celo prostitucijo. No, potem so zadeve nekoliko omilili, saj otočje živi od turizma in hotelirji so se ostro zoperstavili takšnim ukrepom.

Ko smo se naslednji dan vkrcali na ladjo proti otoku Kuredu, sta bila z nami tudi vodička nemške turistične agencije in nekaj domačinov. Z mladim domačinom, nizke rasti sta si bila še posebej naklonjena, se ves čas stiskala v kot, poljubljala ... Aha, sem pomislila, potem pa le niso vsi takšni svetniki. Pa so nas še na letalu opozarjali, naj revij s pomanjkljivo oblečenimi telesi nikar ne nosimo s seboj, saj bi jih domačini kar hitro lahko uvrstili med prepovedano pornografijo.

Ko smo prispeli do atola se mi je zdelo kot, da sem stopila v RAJ. Pozdrav z bobni, barve morja in peska pa lepše kot iz razglednice. Dobila sva svojo hiško ob plaži in uživala tako kot še nikoli. Vsak dan sva se potapljala, opazovala čudovite koralne ribe, videla mante, morske želve … To so bile počitnice, ki jih nikoli ne pozabiš. Čeprav rada potujem, se vedno tudi rade volje vrnem domov. Takrat pa se mi je prvič zahotelo da bi ostala. O dolgočasju na majhnem otočku ne duha ne sluha. Tukaj te zajame povsem drugi ritem, teden pa se vse prehitro izteče.

Čeprav sem radovedne narave in ne hodim rada v iste kraje, pa so Maldivi zame nekaj posebnega. Ko se je tik pred zdajci pojavila kakšna posebno ugodna ponudba, sva jo zgrabila. Celo nekaj mesecev po cunamiju, pa čeprav nama prve dni ni bilo čisto vseeno, če bi se kaj takšnega ponovilo. Pobegniti mu tukaj zares ne moreš.

Ko sem Maldive obiskala pred dvema letoma, sem se spomnila, da so alkoholne pijače na turističnih otokih zelo drage, pravzaprav je drago kar vse, a kaj ko morajo na peščene otočke prav vse tudi pripeljati in to od daleč. Na letališču v Frankfurtu sem kupila Baylis in ga spravila v prtljago. Na letališču Hulhule pa so ga hitro odkrili. A, kar nisem mogla verjeti. Steklenico so mi odvzeli in dali listič, s katerim jo lahko dvignem, ko odpotujem iz države. "Pošteno!".

Ko so se pričeli nemiri v arabskih deželah in so se vrstili padci vlad, je bilo tudi na Maldivih enako. Ta majhna državica se še zdaj ne more zmeniti ali ji vladajo »pravi« ali ne. Prejšnji predsednik je napovedoval nakup ozemlja za svoje državljane, v primeru, da bi otočki v prihodnosti zares izginili in bi se domačini morali izseliti. Odkar so se začele menjave vlad vedno znova prihaja do nemirov. Sicer vedno poudarjajo, da se ti ne tičejo turistov na turističnih otokih, le v prestolnici Male je lahko občasno nekoliko nemirno. Sedaj pa so sestavili celo preiskovalno komisijo, ki naj bi kmalu objavila svoje ugotovitve, ali so bile okoliščine februarske menjave vlade v skladu s pravili ali ne. Poznavalci ocenjujejo, da bi ob tem ponovno lahko prišlo do podobnih nemirov kot so jih imeli takrat.

Pa se človek vpraša, le kako naj se politiki zedinijo pri nas, ko se še v RAJU ne morejo.

Piše: Silverka Lesjak Klapš

Prevarani …

Prevarani …

Kolikokrat se vam je na brezskrbnih počitnicah že zgodilo, da ste se počutili kot vaba za različne prevarante, ki z vedno novimi triki in ukanami na goljufiv in premeten način sušijo turistične denarnice? Verjetno se je že skorajda vsak srečal s prevaranti, sama se jih spomnim že iz otroštva, ko smo dopustovali na Hrvaškem in se na poti domov ustavili še nad Splitom. V gozdovih mogočnega Marjana smo naleteli na »brezdelneža«, ki je vabil s tremi praznimi škatlicami vžigalic in kroglico. Čeprav smo se mu upirali nas je le zvabil v »igro« z znanim rezultatom: izgubili smo kar precej vreden zeleni bankovec takrat še nominiran v jugoslovanskih dinarjih.

Kasneje sva s partnerjem letovala na Kanarskih otokih, kjer je na promenadi mrgolelo zvitih »igralcev« s pokrovčki in kroglici na isto vižo. Za bolj prepričljivo privabljanje naivnih turistov so očitno z »znanci« uprizarjali dobitne kombinacije. In predvsem veliko avstrijskih in nemških turistov je vleklo evrske petdesetake iz denarnic in se čudilo, da so zmeraj izgubilo, če pa so pred njimi »vsi« zmagovali …

Menjalniške ukane so v Evropi, kjer domala že povsod plačujemo z evri, že zgodovina, a je treba biti predvsem v azijskih državah pozoren, da ti na ulici z na videz bolj ugodno menjavo ne nastavijo ponaredkov, ali na sredini šopov bankovcev tiste z veliko nižjimi apoeni. Četudi je najboljša preventiva pred tovrstnimi prevarami menjava denarja v bankah in uradnih menjalnicah, se zgodi. da je tudi pri teh treba biti pozoren. Pred nekaj leti na Kubi nisem mogla prepričati uslužbenke v menjalnici hotela, da mi je izročila nekaj konvertibilnih pesosov manj kot je pisalo na menjalniškem tečaju in potrdilu, ki mi ga je morala izročiti.

Na Tajskem se veliko turistov močnejšega spola v »plesnih« barih ujame v »kremplje« prelestnih plesalk in zbranih natakarjev, ki jim na koncu za »druženje« zaračunajo najdražjo pijačo zanje, čeprav je niso naročili. Hitro so ob stotaka ali več. Tudi pri priljubljenih skuterji na katerih turisti z vetrom v laseh odkrivajo turistične lepote, se lahko zaplete v njihovo škodo. Pohlepni najemodajalci skuterjev namreč nekaterim turistom izročijo v uporabo na videz povsem delujoče skuterje, ki pa se jim na poti nenadoma pokvarijo. Za težave okrivijo turiste, ki jim naprtijo še plačilo popravila, ki v večini primerov sploh ni bilo potrebno, saj tovrstni goljufi skuterje namreč zanalašč delno onesposobijo.

Tudi pri najemanju avtomobilov se je najbolje držati preverjenih rent-a-car podjetij, čeprav so tudi nekatera izmed njih vedno bolj »iznajdljiva«. Ko vam zaračunajo uporabo navigacije, čeprav te storitve niste naročili, oziroma ste uporabljali svojo navigacijo z mobilnega telefona ali garmina, samo za to, ker je ta že nameščena v avtomobilu, ki ste ga najeli. Kljub temu, da imate zadovoljivo zavarovanje, vam ponujajo vse mogoča dodatna zavarovanja in asistenčne storitve, ki jih redko potrebujete in podobno.

Bolj duhovno usmerjene v zasedah čakajo jasnovidne vedeževalke, ki vam obljubljajo nebesa, poslovni razcvet in ultimativno zdravstveno kondicijo. Ali pa vidijo v vaši duši nekaj, kar bi morale dodatno, seveda za ekstra plačilo, raziskati, ker lahko usodno vpliva na vaše življenje in družino. Temu sicer ne bi mogli reči ravno prevara, saj se turisti sami odločajo, ali se bodo prepustili njihovim »storitvam«, pa vendarle smo na dopustu bolj sproščeni in ležerni …

Med bolj usodnimi za družinski proračun in naše živce, pa so triki s katerimi posredniki časovnega zakupa nepremičnin, zvabijo v temne sobane, kjer predvsem starejše in man »odporne« turiste, prisilijo v podpis tudi do 30-letnih najemnih pogodb za kak apartma na Kanarskih otokih ali v azijskih tropskih državah. Da velja zlato pravilo, da ni zastonj kosila, se še kako potrdi v tem primeru. Zato se izogibajte brezplačnim prevozom s taksiji, ali avtobusnim izletom s kosilom, saj se lahko kaj kmalu sprevržejo v pravo nočno moro. Ko se sprva prijazni vodiči, spreobrnejo v hladne posrednike tako imenovanih »time sharing« storitev, z različnimi tudi s psihičnimi in včasih celo nasilnimi prijemi, dokler ne podpišete pogodbe z zavezujočimi finančnimi posledicami.

Različnih prevar in trikov je seveda še več, vedno bolj se selijo tudi na svetovni splet, tako da je dobro prej trikrat premisliti, komu, kaj in kako zaupati, da se vaše dolgo pričakovane in zaslužene počitnice ne spremenijo v grde žive sanje.

Piše: Silverka Lesjak Klapš