petek, 13. julij 2018

Rajski Maldivi


Rajski Maldivi


Pred kratkim sem znova prebrala opozorilo, ki ga izdajajo zunanja ministrstva svojim državljanom: »Izogibajte se protestom v glavnem mestu Male«. Maldivi so en mojih najljubših potovalnih ciljev in otočke v Indijskem oceanu sem obiskala že nekajkrat. Prvič, ko sem odpotovala na Maldive, tja sploh nisem želela. Hotela sem na Kubo. »Glasba, zabava in ples! To je to! A imela sem premalo časa in ponudbe za tedenske počitnice na Kubi nisem našla, oziroma bi bila v lastni organizaciji poletov predraga. Pa je po e-pošti »priletela last minute ponudba« za tedenske počitnice na Maldivih. Partner je bil takoj za, mene pa sprva pogled na majhne peščene otočke ni kaj prida navdušil. »Pa kaj bova ves ljubi teden počela na tem majhnem otočku«, sem se spraševala. Obhodiš ga v pol ure in kaj potem. Že tako sem bolj nemirne narave in mi poležavanje na plaži nič kaj ne sede. A, cena je bila ugodna, let z Dunaja, termini pravi, pa sva šla.





Na katerem otočku bova pristala nisva vedela. To so nama povedali šele na letališču Hulhule. A, ni šlo vse tako gladko. Vmesni pristanek bi morali opraviti v Dubaju, a je bila megla tako gosta, da si je pilot med pristajanjem premislil in se znova podal v višino. Pristali smo v Muškatu. Tam pa čakanje. Sedeli smo v letalu debele štiri ure, vmes so dotočili gorivo in pilota sta plačala kar s kreditno kartico. Stevardese so nas razvajale s priboljški, ja to so bili še stari zlati časi letalskih družb, a štiri ure sedenja v letalu se je pošteno vleklo. Ko smo končno dobili dovoljenje za vzlet in nato pristali na Maldivih pa sva izvedela, da bo najin počitniški otok Kuredu. A, do tja je bilo še slabih pet ur plovbe z ladjo. Ker je bilo že pozno popoldne sva zadnjo ladjo zamudila, zato so naju za prvo noč odpeljali v Male. Eno najmanjših glavnih mest na svetu se stiska na okoli 1,7 kvadratnega kilometra velikem otoku, tukaj pa po ocenah živi kar 120.000 prebivalcev, kar je največja gostota prebivalstva v Aziji. Poleg ljudi pa so tukaj še motorna kolesa in avtomobili. Zakaj jih potrebujejo mi zares ni jasno.
Večer sva izkoristila za sprehod po mestu. Kar pred hotelom naju je pričakal samooklicani vodič in trmasto vztrajal da nama razkaže mesto. Ni nama preostalo drugega kot, da sva privolila. Sprehodili smo se med uličicami do zelenjavne in ribje tržnice. Ob pomolu so bile privezane ribiške ladje na katerih so ribiči kar živeli. Na ribji tržnici pa sem videla toliko ogromnih rib, kot še nikoli doslej. Spomnim se neprijetnih vonjav, a sem jih vzela v zakup. Bolje je bilo na zelenjavni tržnici, kjer so med drugim prodajali tudi iz časopisnega papirja zvite cigarete, pa tudi želvina jajca žal niso manjkala.



Maldivi so muslimanska dežela in domačini verni ljudje. Jaz pa sem se sprehajala v majici brez rokavov, pa ni trajalo dolgo, ko je mimoidoča domačinka nekaj jezno momljala in pljunila za menoj. Kar pretreslo me je. Tako pač je, če se na domačinskem otoku ne oblečeš primerno. Takrat so bili turistični otoki še povsem ločeni od domačinskih in turisti so jih z izjemo glavnega mesta in otoka Gan, lahko obiskali le v organiziranih skupinah. To so pred nekaj leti odpravili. A, še konec lanskega leta so vodili ostre razprave o tem, da bi SPA centre na turističnih otokih prepovedali, češ da gre za nespodobno vedenje, celo prostitucijo. No, potem so zadeve nekoliko omilili, saj otočje živi od turizma in hotelirji so se ostro zoperstavili takšnim ukrepom.
Ko smo se naslednji dan vkrcali na ladjo proti otoku Kuredu, sta bila z nami tudi vodička nemške turistične agencije in nekaj domačinov. Z mladim domačinom, nizke rasti sta si bila še posebej naklonjena, se ves čas stiskala v kot, poljubljala ... Aha, sem pomislila, potem pa le niso vsi takšni svetniki. Pa so nas še na letalu opozarjali, naj revij s pomanjkljivo oblečenimi telesi nikar ne nosimo s seboj, saj bi jih domačini kar hitro lahko uvrstili med prepovedano pornografijo.
Ko smo prispeli do atola se mi je zdelo kot, da sem stopila v RAJ. Pozdrav z bobni, barve morja in peska pa lepše kot iz razglednice. Dobila sva svojo hiško ob plaži in uživala tako kot še nikoli. Vsak dan sva se potapljala, opazovala čudovite koralne ribe, videla mante, morske želve … To so bile počitnice, ki jih nikoli ne pozabiš. Čeprav rada potujem, se vedno tudi rade volje vrnem domov. Takrat pa se mi je prvič zahotelo da bi ostala. O dolgočasju na majhnem otočku ne duha ne sluha. Tukaj te zajame povsem drugi ritem, teden pa se vse prehitro izteče.
Čeprav sem radovedne narave in ne hodim rada v iste kraje, pa so Maldivi zame nekaj posebnega. Ko se je tik pred zdajci pojavila kakšna posebno ugodna ponudba, sva jo zgrabila. Celo nekaj mesecev po cunamiju, pa čeprav nama prve dni ni bilo čisto vseeno, če bi se kaj takšnega ponovilo. Pobegniti mu tukaj zares ne moreš.



Ko sem Maldive obiskala pred dvema letoma, sem se spomnila, da so alkoholne pijače na turističnih otokih zelo drage, pravzaprav je drago kar vse, a kaj ko morajo na peščene otočke prav vse tudi pripeljati in to od daleč. Na letališču v Frankfurtu sem kupila Baylis in ga spravila v prtljago. Na letališču Hulhule pa so ga hitro odkrili. A, kar nisem mogla verjeti. Steklenico so mi odvzeli in dali listič, s katerim jo lahko dvignem, ko odpotujem iz države. "Pošteno!".
Ko so se pričeli nemiri v arabskih deželah in so se vrstili padci vlad, je bilo tudi na Maldivih enako. Ta majhna državica se še zdaj ne more zmeniti ali ji vladajo »pravi« ali ne. Prejšnji predsednik je napovedoval nakup ozemlja za svoje državljane, v primeru, da bi otočki v prihodnosti zares izginili in bi se domačini morali izseliti. Odkar so se začele menjave vlad vedno znova prihaja do nemirov. Sicer vedno poudarjajo, da se ti ne tičejo turistov na turističnih otokih, le v prestolnici Male je lahko občasno nekoliko nemirno. Sedaj pa so sestavili celo preiskovalno komisijo, ki naj bi kmalu objavila svoje ugotovitve, ali so bile okoliščine februarske menjave vlade v skladu s pravili ali ne. Poznavalci ocenjujejo, da bi ob tem ponovno lahko prišlo do podobnih nemirov kot so jih imeli takrat.
Pa se človek vpraša, le kako naj se politiki zedinijo pri nas, ko se še v RAJU ne morejo.



Piše: Silverka Lesjak Klapš



Ni komentarjev:

Objava komentarja